Vsak izmed nas je vesel kakšnega presenečenja, pa naj gre za besedo, rožo, objem, masažo ali kaj drugega. Skratka idej je veliko, na vas pa je, da se odločite s čim ali kako boste presenetili svojega partnerja. V nadaljevanju predstavljamo nekaj idej, ki smo jih zbrali z nagradno igro – Kako ste presenetili partnerja za valentinovo. Vi pa lahko te in še kakšne druge ideje uporabite skozi celo leto, saj boste na takšen način še bolj okrepili svojo zvezo. S tem boste pokazali vašemu partnerju, da je na vašem prvem mestu vsak dan.

SLASTNA VEČERJA IN NEŽNA MASAŽA
“Najprej sem ga presenetila s slastno večerjo, malo z čokoladicami in penino. Nato je sledila še romantična dišeča kopel in za konec še nežna masaža…”

CVETLIČNA POTKA DO SPALNICE
“Z majhnimi svečkami in s suhim cvetjem od vrtnic sem mu naredila “potko” po celem stanovanju, ki pa se je končala v spalnici… Tam sem ga pričakala s čokoladno torto v obliki srčka in prijetno ohlajenim šampanjčkom.”

NAJLJUBŠE CVETJE
“Ker obožuje orhideje, sem partnerko presenetil z orhidejo.”

ZAROKA

NAVODILA NAGRADNE IGRE

VSE SE ZAČNE S PARCELO

Pred nakupom parcele je potrebno posvetiti pozornost kar nekaj stvarem. Najpomembnejši korak je zagotovo ta, da preverite stanje zemljišča v zemljiški knjigi. To lahko storite  na okrajnem sodišču, kjer vas bo en vpogled stal 1,31 evra. Preveriti morate, kdo je v zemljiški knjigi napisan kot lastnik parcele, saj se je že dogajalo, da oseba, ki je zadnja kupila parcelo in vam jo prodaja, ni bila zapisana v zemljiško knjigo, zaradi česar lahko nastanejo pravne težave. Pozornost je potrebno nameniti tudi podatku, ali  je zemljišče pod hipoteko in ali  je predmet kakršnegakoli sodnega postopka. Nadalje si je dobro ogledati, kako je s služnostnimi potmi – pogosto so te poti predmet medsosedskih sporov, zato se je o tem dobro že prej prepričati. Preverite pa tudi, ali je parcela zamejena z vsemi mejniki. Ko nakup opravite,  ste se tudi sami dolžni vpisati v zemljiško knjigo (od 1.5.2011 je vpis mogoč le še elektronsko, lahko pa predlog vložite tudi preko notarja, odvetnika ali nepremičninske družbe). Šele takrat  postanete  lastniki zemljišča. Če se želite v zemljiško knjigo vpisati sami, se morate najprej registrirati na spletni strani e-vložišča (https://evlozisce.sodisce.si/esodstvo/index.html). Pred registracijo boste potrebovali digitalno potrdilo, ki ga dobite na upravni enote, vpis pa nato poteka prek spleta. Sodne takse, ki jih je ob vpisu potrebno plačati, ostajajo nespremenjene (8,21 evrov) – plačati jih je potrebno v osmih dneh od vročitve naloga z nakazilom. Prav tako boste za elektronski vpis v zemljiško knjigo potrebovali enake dokumente kot prej – kupoprodajno pogodbo ali verigo le teh.

ZAČETEK NABIRANJA PAPIRJEV

Že na začetku je potrebno povedati, da se lahko zbiranja papirjev lotite sami, vendar pa je zaradi vedno bolj zapletene in stroge zakonodaje priporočljivo, da vam pri tem pomaga arhitekt, saj boste le tako ohranili mirne živce. Sicer pa je zakonsko določeno, da mora idejni projekt in projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izdelati pooblaščeni projektant.

Naslednji korak je pridobitev lokacijske informacije, ki jo izda občina, v kateri bo potekala gradnja, zanjo pa bo potrebno odšteli 17,73 evrov. Za lokacijsko informacijo lahko zaprosite že pred nakupom parcele in se tako prepričate, če zemljišče ustreza vašim zahtevam. Na podlagi lokacijske informacije, ki vsebuje informacije o splošnih pravilih gradnje na izbranem zemljišču, arhitekt izdela idejni načrt. Lahko se odločite za tipski načrt hiše, kar pa večina arhitektov odsvetuje. Jure Judež iz arhitekturnega podjetja Ardevi je tako povedal, »da naj bi bila hiša projektirana po meri naročnika in glede na specifično lokacijo, kjer se le ta nahaja, kar pa tipski projekt vsekakor ni«.

Idejni načrt nato arhitekt predloži soglasodajalcem (gre za komunalna in elektro podjetja), ki pregledajo, če se le ta ujema z obstoječo infrastrukturo in zakonodajo ter podajo svoje soglasje. Judež pravi, da se »idejni načrt predloži soglasodajalcem, ki podajo projektne pogoje. Te pogoje mora projektant upoštevati pri izdelavi PGD projekta. Ko pa je PGD projekt pripravljen, ga je potrebno poslati soglasodajalcem, da podajo svoja soglasja. Šele nato se lahko vloži na UE«.

Ko pridobite  vsa soglasja, je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Poleg načrta hiše mora vloga za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim vsebovati tudi potrdila o plačanih taksah in prispevkih.

Največ vas bo po žepu udaril komunalni prispevek (KP), katerega cene  so zelo različne. KP se plača občini, ki vam je nato dolžna zagotoviti priklope na javno infrasturkturo. Informacije o stroških tega prispevka najdete v pravilniku za odmero komunalnega prispevka (http://www.uradni-list.si/1/content?id=82726). Cena KP se spreminja glede na površino stavbnega zemljišča in neto tlorisno površino objekta, pomembni pa sta tudi opremljenost s komunalno opremo in lega zemljišča. Cene se tako gibljejo od 1.000 € naprej. Ti stroški so povsem neprimerljivi, zato se je o okvirni vsoti komunalnega prispevka dobro pozanimati že pred gradnjo.

GRADBENO DOVOLJENJE IN KONČNO DOM

Po pregledu projektne dokumentacije nato upravna enota izda gradbeno dovoljenje. Pred začetkom gradnje mora gradbeno dovoljenje postati pravnomočno, kar se zgodi po preteku pritožbenega roka.

Na tem mestu se gradnja hiše lahko začne, pri zahtevnejših projektih pa je prej potrebno izdelati še projekt za izvedbo (PZI) – to velja predvsem za vedno bolj priljubljene varčne hiše, kjer je kakovost gradnje še toliko pomembnejša.

Pri nakupu hiše pa je najprej potrebno pogledati v zemljiško knjigo, kjer se prepričamo, da nad hišo ne visijo različna pravna bremena (npr. hipoteka), vidimo pa seveda tudi, če sta hiša in lastnik v zemljiško knjigo sploh vpisana. Pravniki nakup nepremičnine, ki ima nepopoln vpis v zemljiško knjigo odsvetujejo, saj lahko nastanejo težave pri dokazovanju lastništva.

Pred nakupom hiše se sestavi kupoprodajna pogodba. Pogodbi mora prodajalec predložiti gradbeno dovoljenje in dokazilo o lastništvu (zemljiškoknjižnji izpisek ali overjena kupoprodajna pogodba), saj se v nasprotnem primeru pogodbe ne sme skleniti. Predložiti mora tudi načrte hiše (tlorise) in dokumete, ki določajo posebno rabo objekta.

Vse informacije v zvezi z gradnjo objektov v Sloveniji najdete v Zakonu o graditvi objektov. Sodne takse lahko izračunate na: http://portal.sodisce.si/vpogledi/zk.portal (pogosta vprašanja), obrazce za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo pa najdete na: www.sodisce.si/sodni_postopki/obrazci/.

SLABA IZOLACIJA: VLAGA IN VISOKI STROŠKI OGREVANJA

Pri starejših hišah, ki imajo slabo izolacijo, se tekom let pričnejo pojavljati številne težave, v kolikor pa boste v procesu gradnje nove hiše varčevali pri toplotni izolaciji, lahko do teh težav pride že zelo hitro.

»Težava stanovalcev slabo izoliranih hiš so visoki stroški ogrevanja zaradi velike rabe energije, slabše pa je tudi bivalno ugodje. Na hladnih stenah, stropih, ali pa le na posameznih površinah okoli oken in vrat, pa na predelu preklad in neizoliranih balkonov se pojavi kondenzat in sčasoma plesen kot vidni toplotni most,« nam je razložila Marjeta Vide Lutman, vodja tehnike in marketinga iz podjetja Fibran Nord.

PONUDBA MATERIALOV JE ŠIROKA, ZATO JE POTREBNO VEDETI O NJIH MALO VEČ

Danes je na tržišču na voljo mnogo materialov, s  katerimi lahko toplotno izoliramo hišo. V grobem jih lahko razdelimo na naravne in sintetične. Pod naravne uvrščamo materiale, kot so ovčja volna, bombaž, lan, pluta, les, med sintetične pa predvsem poliuretan, polistirene in mineralne volne. »Ko se odločamo o materialu, moramo vedeti predvsem, kam ga bomo vgradili. Volne prednjačijo povsod tam, kjer so poleg toplotnih karakteristik pomembne tudi požarna in zvočna zaščita (pregradne stene, tlaki). Vgrajujemo jih med toge elemente ostrešja in konstrukcij predelnih sten, kjer togi izolacijski materiali niso povsem primerni. EPS je široko uporabljen material in se ga koristi predvsem na fasadah. XPS je material, ki se uporablja kot toplotna zaščita v zahtevnih pogojih (v zemlji in vlagi, pod velikimi obremenitvami),« dodaja gospa Lutman.

Dodaja, da je težko primerjati kvaliteto in uporabo različnih izolacij. »Ni slabe izolacije. Govorimo o izolacijah, ki so za določeno zaščito (namen uporabe) izredno ustrezne, za drugo uporabo primerne, za tretjo neustrezne.« Debelina minimalne potrebne toplotne izolacije se izračuna po Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) in je za fasado od 12 do 14 cm, za streho od 20 do 24 cm, za pod na terenu in kletno steno od 10 do 12 cm odvisno od toplotne prevodnosti materiala ter zasnove same stavbe. Lutmanova pove, da je trenutno priporočena debelina izolacije na fasadi 18 cm, saj se bodo v nekaj letih gradile le še skoraj nič-energijske hiše z okoli do 30 cm izolacije, medtem ko se na strehah že priporoča najmanj 30 cm debela izolacija. Pri odločitvi za primerno izolacijo, bodite pozorni na toplotno prevodnost (λ – manjša kot je, večja je izolativnost materiala) in toplotno prehodnost (U, ki je lastnost konstrukcije, nam pove koliko energije ob neki zunanji in notranji temperaturi prehaja skozi konstrukcijo, manjši U pomeni manjše toplotne izgube) materialov. Z izračuni s temi podatki, npr. lahko ugotovimo, da če debelino izolacije povečamo iz 5 na 16 cm, izgubo energije skozi fasado zmanjšamo kar za 58 %.

Vir: http://gcs.gi-zrmk.si/Svetovanje/Clanki/PDFknjiznjicaAURE/IL2-03.PDF

HIDROIZOLACIJA: ŠČIT PRED VLAGO

Pri celoviti izolaciji hiše je poleg sten pomembno izolirati tudi tisti del sten, ki sega v zemljo in, ki je pogosto vzrok za povečano vlago v bivalnih prostorih. Takšni izolaciji rečemo hidroizolacija, njen namen pa je, da nas ščiti pred vdorom vlage v prostore. Stavbo moramo zaščititi tako v navpični (vertikalna hidroizolacija), kot tudi vodoravni smeri (horizontalna hidroizolacija). Običajno se za hidroizolacijo uporabljajo vroči premazi iz bitumna, asfalta in katrana v kombinaciji z impregniranimi lepenkami, folijami in hladnimi emulzijami.

S PREPREČITVIJO TOPLOTNIH MOSTOV SI ZAGOTOVITE USTREZNO BIVALNO UGODJE

Vendar pa za kakovostno toplotno izolacijo stavbe ne zadostuje le ustrezna toplotna izolacija sten, strehe in tal. Pomembni so namreč tudi detajli, kot so stiki, priključki, preboji, odprtine in podobno. V kolikor boste pri gradnji na le-te pozabili, lahko pričakujete zelo neprijetne posledice, ki jih imenujemo toplotni most. Gre za negativne pojave na zunanjem ovoju stavbe, ki povzročijo večjo rabo energije za ogrevanje in posledično tudi večje stroške ogrevanja, nevarnost kondenzacije vodne pare in s tem nastanek plesni, slabo toplotno ugodje v prostoru in celo zdravstvene težave. Največ toplotnih mostov nastane pri balkonu, nad okni, ob oknih in na vogalih stavbe. Svetujemo vam, da se že med samo gradnjo poskusite v čim večji meri izogniti toplotnim mostovom, kar pa naredite tako, da skrbno načrtujete gradnjo in da toplotno izolacijo namestite brez prekinitev oziroma prebojev na zunanji strani stavbe, ne pozabite izolirati tudi balkon. Poskrbite torej, da bodo spoji zrakotesni, saj je popravilo toplotnih mostov zelo zahtevno, včasih pa tudi neizvedljivo delo. Strokovnjakinja dodaja, da je »pri obstoječih objektih včasih v praksi zaradi najrazličnejših vzrokov dodatno toplotno izolacijo sten in strehe težko izvesti iz zunanje strani. Takrat se lahko odločite za izolacijo iz notranje strani, vendar prej preverite ustrezne materiale in sisteme.«

Vir: http://gcs.gi-zrmk.si.

ZAŠČITA PRED MRAVLJAMI

Mravlje so pogoste obiskovalke naših domov, pot do njih pa si lahko utrejo že preko najmanjše razpoke v tleh, steni ali vratih. Zato je zelo pomembno, da na vsake toliko časa temeljito pregledamo prostore in morebitne razpoke ustrezno zatesnimo. Za majhne razpoke lahko uporabimo kar sekundno lepilo.

Ker mravlje privlači hrana, moramo temeljito poskrbeti za čistočo in nikakor ne smemo puščati ostankov hrane po hiši ali stanovanju.

Med kemičnimi preparati so učinkoviti tudi različni insekticidi, ki so lahko brez vonja in za človeka popolnoma neškodljivi. Zadostuje že, če dvakrat mesečno poškropimo mesta, kjer obstaja nevarnost invazije mravelj.

ZAŠČITA PRED KOMARJI

Tudi komarji v poletnih mesecih predstavljajo resno grožnjo našim domovom. Na tržišču obstaja ogromno različnih sredstev za zaščito pred temi nadležnimi žuželkami, vendar so najboljša in najpreprostejša rešitev še vedno mreže za okna. Danes jih izdelujejo tudi v univerzalnih dimenzijah in s samolepilnimi trakovi, tako da z namestitvijo ni težav, vzamemo pa jih lahko celo na pot.

Učinkoviti so tudi električni uparjalniki proti komarjem, ki razpršijo insekticid po prostoru in pomorijo komarje, vendar hkrati predstavljajo tveganje za naše zdravje, saj ostane insekticid v prostoru več ur in draži sluznico ter oči. V zadnjem času  lahko kupite tudi naprave z ultrazvočno tehnologijo, ki naj bi komarje odganjale z zvokom.

ZAŠČITA PRED ŠČURKI

Te žuželke se rade naselijo v temne in vlažne prostore stanovanj oziroma  tja, kjer se nahajajo ostanki hrane, recimo pod kuhinjske omare ali hladilnik. Če nočemo doživeti okupacije ščurkov, moramo poskrbeti za ustrezno higieno in čistočo. Dobra oblika preventive so tudi mehanska sredstva za zatiranje, na primer samolepilni trakovi in vabe za ščurke.

ZAŠČITA PRED PODGANAMI, MIŠMI IN POLHI

Podgane lahko hitro najdejo pot do naših kleti ali drugih prostorov. Najučinkovitejši način v boju proti prenašalcem vseh možnih bolezni je temeljita zatesnitev vseh kletnih prostorov v kombinaciji s pastmi, ki jih namestimo z odprtinami obrnjenimi proti steni, saj se podgane vedno gibajo ob stenah. Na enak način se lotimo tudi zaščite pred mišmi.

Polhi se zelo radi zavlečejo v podstrešja naših hiš. Ti, sicer simpatični glodalci, ki so na področju Evropske unije zaščitena vrsta, zgrizejo vse, na kar naletijo, zato sobivanje z njimi ni najprijetnejše.  Obisk polhov bomo najučinkoviteje preprečili, če bomo dobro zatesnili podstrešje. Za manjše špranje lahko uporabimo kar tesnilno lepilo za ploščice.

Viri: www.zps.si, www.zzv-go.si, www.vecer.com.

TIPI FASAD

Fasade delimo v dva glavna sklopa, na debeloslojne in tankoslojne. Pri tankoslojni fasadi so izolacijske plošče prilepljene na zunanjo stran zidu in armirane s tankoslojnim armiranim ometom debeline od 3 do 6 mm. Primerna je za novogradnje in sanacije ter je enostavna za izvedbo. Prednost takšne fasade je hitra izvedba in nizka cena, medtem pa slabša mehanska odpornost. Pri debeloslojni fasadi, pa se izolacijske plošče lepijo in dodatno pritrjujejo še z dodatnimi sidri. Preko mrežice se izvede osnovni cementni omet (v debelini 150 mm), ki ga veže mrežica. Zaključena pa je s fasadnim ometom.

Posebnost fasade je izolacija podzidka oziroma cokla, za katero se uporablja ekstrudirani polistiren, ki je večje gostote kot EPS, trši in zadrži ter ne vpija vode. Debelina izolacije cokla je lahko tanjša, saj je poškodbe tako enostavneje sanirati, nanjo pa se lahko na koncu položi kamnito oblogo. Višina cokla je nekje do 50 cm, potreben pa je na stenah ogrevanih prostorov, ki so v zemlji. Dobro se je predhodno posvetovati in pozanimati o izdelkih in njihovih prednostih, prav tako pa tudi o samem izvajalcu. Kakšno izolacijo boste izbrali si preberite na strani xx.

ZAKLJUČNI FASADNI OMETI

So lahko zaribani, glajeni, valjčkani, brizgani ali strugani. Po informacijah Boštjana Dolinška iz podjetja Fasaderstvo Dolinšek in energetskega svetovalca iz Energetsko svetovalne pisarne Kočevje, Vladmirja Bizjaka, jih delimo na akrilne (debeline okoli 2 mm, vodoodbojni, vremensko odporni, paroprepustni in dobro mehansko odporni, primerni predvsem za EPS izolacijo), silikatne (debeline 1,5-2 mm, vodoodbojni, negorljivi, dobro prepustni za vodno paro, primerni za fasade iz kamene volne, kjer je potreba po večjem prehodu vlage), silikonske (zelo vodoodbojni, pralni, primerni za vremensko bolj izpostavljene fasade) in mineralne.

NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE

Ko je fasada že zaključena, lahko še čez nekaj let prihaja do vidnih sprememb, ki so posledica različnih dejavnikov. Razpoke na fasadi so lahko posledica posedanja dela objekta ali pa staranja fasade (fasada z leti izgublja na elastičnosti; če je širina razpok do 0,2 mm, jih je možno sanirati s posebno vodoodbojno raztopino), lahko pa so posledica nepravilne vgradnje armirne mrežice ali pa nepravilnosti pri montaži izolacijskih plošč. Pike na fasadi so lahko posledica nepravilnega sidranja. Največja nadloga fasad pa je plesen. Ta se razvije v primeru prisotnosti alg v zraku, vlažni in hladni podlagi ter ugodnega pH. Po mnenju Boštjana Dolinška se je plesen začela pojavljati z večanjem debeline izolacije na fasadnih površinah, pojavljati pa se začne v jesenskem obdobju in sicer na severnih stenah. Vladimir Bizjak svetuje, da je potrebno odstraniti vzroke, zaradi česar lahko pride do plesni. Ti so lahko visoko drevje, ki povečuje vlago na zaključnem sloju, premajhni žlebovi in odvodne cevi, slabo odvajanje meteornih vod, pregrobe površine zaključnega sloja ter nepravilno izvedena zaščita pred škropljenjem (prekratki napušči, terase, okenske police …). Za sanacijo plesni oba strokovnjaka priporočata sredstva za sanacijo plesni in alg ter zaključni sloj, ki ima čim višji pH.

Miloš Cvirn iz podjetja Fasaderstvo AlboTrend d. o. o. svetuje glede izbire fasade: »Kar se tiče sanacije obstoječih fasad, se vsak objekt razlikuje od drugega. Pri vseh je pomemben pravilen pristop: podroben pregled obstoječega stanja, ocenitev in vzrok nastanka  poškodb, v kolikor so le ti znani, način njihovega saniranja. Vseh teh stvari ne more določati izvajalec sam, ampak je tu nujno potrebna pomoč strokovnjakov statikov in tehničnih zastopnikov proizvajalcev vgradnega materiala, ki določijo materiale, potrebne za odpravo in sanacijo poškodb. Vsem priporočam, da se pred izvedbo pozanimajo ali izvajalec del pred izdelavo zaključnega sloja – fasade, opravi termografijo izdelanega toplotnega ovoja, saj se tu pokaže kvaliteta dela ter tudi še obstoječe toplotne izgube, ki jih je še mogoče sanirati.« Termografija namreč pokaže distribucijo površinske temperature iz česar se lahko vidi pomankljivosti celotnega ovoja zgradbe npr. toplotne mostove, nepravilnosti v konstrukciji, pomankljivosti toplotne izolacije, vlago v objektu itd. Termografija se opravi z uporabo termokamere, z njo pa se lahko stacionira tudi inštalacije v zgradbah.

Viri: http://gcs.gi-zrmk.si, www.podsvojostreho.net/forum/, www.fibran.si, www.ravago.si, www.zag.si.

KAKO JO ODSTRANITI?

Seveda se ob pojavu plesni v stanovanju najprej vprašate, kakšna je najhitrejša in najučinkovitejša rešitev za odstranitev plesni. To lahko storite samo fizično, in sicer tako, da odstranite okuženo plast. V pomoč pri tem naj vam bodo različni odstranjevalci plesni, s katerimi boste okuženo površino tudi zavarovali pred nadaljnjimi pojavi plesni. Če je s plesnijo okužena stena, potem vam bo dodatno pomagalo, da izpostavljene površine pobarvate z barvo, ki je osnovana na apnu, saj bo poskrbela za kislost stene in na ta način dodatno zavrla ponovni nastanek plesni.

MOŽNI VZROKI

Ko plesen odstranite, morate poiskati vzrok za nastanek plesni v vašem stanovanju. Prvi ukrep je seveda omejitev vlage v stanovanju, nato pa je potrebno preveriti, če ni morda oprema v vašem stanovanju nameščena nepravilno (npr. da imate kakšno omaro postavljeno tesno ob steno, kar onemogoča kroženje zraka ) ali  če morate morda spremeniti svoje bivalne navade (s pomočjo termometra in vlagomera vsaj nekaj dni spremljajte temperaturo in vlažnost v stanovanju).

Zelo pomembno je tudi, da v svojem stanovanju zagotovite nemoteno kroženje zraka. Če se v času zime ogrevate s pomočjo peči na drva, potem za prezračenje vašega stanovanja zadostuje večkrat dnevno odpiranje oken, ki naj traja vsaj 15 minut. V stanovanjih, kjer se ogrevate s pomočjo etažne centralne kurjave, pa morate prezračevanje opraviti  dvakrat dnevno. Po prezračevanju morate okna popolnoma zapreti, saj morate imeti dnevno temperaturo v stanovanju med 21 in 22 stopinj Celzija.

Kroženje zraka lahko zavirajo tudi zavese ali druga senčila, zato je priporočljivo, da jih zjutraj razgrnete. Da bo v vašem stanovanju zrak lahko zagotovo krožil brez ovir, se izogibajte tudi sušenju perila v stanovanju (suši naj se raje v prostorih, ki so temu namenjeni), v kuhinjah nad štedilnikom uporabljajte kuhinjske nape (če te možnosti nimate, pa bodite pozorni na to, da kuhinjo v času kuhanja večkrat prezračite), če imate v prostoru nameščene prezračevalne rešetke, naj le-te ne bodo na noben način z ničemer prekrite.

Seveda pa se lahko srečate tudi s primeri, ko vzroka vlage ne morete odpraviti (to se lahko zgodi zaradi slabe izolacije, nepravilnega odtekanja meteornih voda, novogradenj …) in v tem primeru si lahko pomagate z odstranjevalci vlage. Na voljo imate granularne in električne odstranjevalce vlage. Granularni so primerni predvsem za manjše prostore, kjer vlaga ni bistveno višja od normalne, električni pa so primernejši za izsuševanje večjih prostorov in tam, kjer vlaga močno presega priporočeno vrednost.

Vzrok vlage je lahko tudi toplotni most, ki nastane zaradi nezadostne toplotne izolacije zunanje stene. Površina ogrevanih prostorov se na tem mestu hitreje ohladi, kar povzroči razlike med temperaturo površine in temperaturo zraka. Toplejši zrak se zato posledično lahko navzema z večjo količino vlage, ki v fazi nasičenosti kondenzira na hladnih mestih in tako omogoči nastanek plesni. Toplotne mostove je najbolje preprečiti že v času načrtovanja ali gradnje stavbe, v primeru, ko je stavba že zgrajena, pa je potrebna sanacija, ki v praksi pomeni vgradnjo dodatne toplotne izolacije.

Poleg tega lahko kot predhodni ukrep (če je potrebna sanacija, h kateri pa ne morete pristopiti takoj) napadena območja dezinficirate s 70 % raztopino etanola za suhe površine oziroma 80 % raztopino etanola, če je napadena površina vlažna ali mokra, ter jih poskusite previdno očistiti. Pri tem morate paziti, da ne dvigate prahu, saj boste s tem spore raznesli po prostoru in nehote omogočili nastanek novih žarišč plesni. Pri uporabi etanola  morate seveda postopati karseda previdno in v skladu z navodili.

Viri: http://med.over.net/forum5, www.iskreni.net/forum, www.btc-city.com, www.varcna-gradnja.si/faq/plesen-v-hisi-nevarnost-za-zdravje-in-pocutje, www.fibran.si/sl/fibran-xps/hidden-links/toplotni-mostovi, www.rudar.si/index.php?option=com_content&view=article&id=63&Itemid=77.

CENEJŠI IN EKOLOŠKI NAČIN OGREVANJA

»Toplotna črpalka je dolgoročno najcenejši vir ogrevanja. Toplotna črpalka pridobi od 50 pa celo do 80 % vse potrebne energije za ogrevanje iz okolice (brezplačno),  preostali del pa je električna energija, ki jo moramo plačati.  Poleg tega pa na tak način odločilno vplivamo na zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida (do 60 % manj emisij), s čimer bomo mi in naši otroci lahko živeli v čistejšem okolju,« je kot bistven razlog za tak sistem ogrevanja izpostavil mag. Franc Pesjak, vodja prodaje v podjetju Termotehnika.

KAKO IZBRATI PRAVI TIP TOPLOTNE ČRPALKE

Obstajajo trije različni tipi toplotnih črpalk: zemlja/voda, voda/voda in zrak/voda. Izbrati pa morate takšnega, ki je na voljo in ki ima hkrati tudi najvišjo povprečno temperaturo v ogrevalni sezoni, torej pozimi, je razložil mag. Pesjak. Tako je v prvi vrsti to podtalna voda, ki ima povprečno temperaturo okrog 10 °C. Podtalnica mora biti na voljo v minimalni količini 0,2m³/h za vsak kW grelne moči toplotne črpalke, biti mora dovolj kvalitetna ter vsaj na globini do 20 metrov.

V kolikor zgornji pogoji niso izpolnjeni, podjetje, pri katerem kupujete toplotno črpalko, preveri naslednjo možnost  –  izkoriščanje akumulirane toplote zemlje. Tu obstajata dve možnosti: vgradnja horizontalnega zbiralnika ali pa vertikalne zemeljske sonde. V prvem primeru potrebujete ustrezno prosto zemeljsko površino – vsaj 40 m² za vsak kW grelne moči, v drugem pa mora biti omogočen dostop za vrtalni stroj.

Če tudi to ne bo izvedljivo, je najboljša možna izbira toplota okoliškega zraka in torej črpalka zrak/voda. Zrak je seveda na voljo povsod, vendar pa ima od prej navedenih toplotnih virov najnižjo povprečno temperaturo (razen na Primorskem) in je iz tega razloga lahko ta vir nekoliko manj učinkovit.

Lahko pa se zgodi, da imate na razpolago vse tri toplotne vire. Takrat je najbolje, da z izbranim ponudnikom naredite primerjavo investicij in stroškov ogrevanja za posamezne toplotne vire ter izračun vračilne dobe investicije, ki vam bo nakazal, za kateri tip črpalke se vam najbolj splača odločiti.

NASLEDNJI KORAK: IZBIRA PRIMERNEGA SISTEMA OGREVANJA

»Pri ogrevalnih sistemih s toplotno črpalko moramo izbrati nizkotemperaturne ogrevalne sisteme, kot so talno in stensko ogrevanje, medtem ko naj konvektorji in radiatorji služijo zgolj kot dopolnilo,« svetuje mag. Pesjak in dodaja, da konvencionalni ogrevalni sistemi, kot so kotli, olje, plin ali drva sicer delujejo, vendar pa ne prinesejo najbolj ekonomičnih rezultatov. Nizkotemperaturno ogrevalni sistemi naj bodo dimenzionirani tako, da bodo lahko delovali na podobnih temperaturah ogrevalne vode kot talno ogrevanje. In za hlajenje? Tu bodo najbolj energetsko učinkoviti konvektorji in kanalski prezračevalni sistemi z vključenimi hladilnimi moduli.

KAKO S TOPLOTNO ČRPALKO KAR NAJVEČ PRIVARČEVATI ?

Koliko bomo s toplotno črpalko privarčevali, je odvisno od treh dejavnikov. Kot prvo je pomembno, kateri toplotni vir imamo na voljo, saj toplejši kot je vir, večji je prihranek. Nadalje je pomemben tip ogrevalnega sistema; nižja kot je potrebna temperatura ogrevalne vode, večji je prihranek. Zadnji dejavnik, ki določa večji prihranek, je ugotovitev kako učinkovita je pravzaprav toplotna črpalka. Prihranek bo večji, če bo večje t. i. grelno število. Ko se veča potrebna temperatura ogrevalne vode, se hkrati tudi zmanjšuje grelno število ogrevalnega sistema, s tem pa povečujejo stroški ogrevanja. »To v praksi pomeni, da je grelno število pri sistemih s temperaturo predtoka 55 °C (ogrevanje z radiatorji) za 50 % nižje kot  pri ogrevalnih sistemih s temperaturo predtoka do 35 °C (talno ogrevanje),« je še pojasnil mag. Pesjak.

RAZLIČNA RUŠILNA DELA

Pri celotni prenovi doma lahko večino odstranjevanja starega parketa, kuhinje, ostalega pohištva in starih radiatorjev opravite sami. Pri tem bodite pozorni zgolj na to, da ne poškodujete »zdravih« objektov (da na primer ne odkrušite večji del stene). Potrebujete le nekaj parov močnih rok ter kombi za odvoz na deponijo. Mojstri vam za odvoz starega materiala zaračunajo, tako da se na ta način lahko izognete čisto nepotrebnemu strošku.  Poleg tega lahko na spletnih straneh, kot je www.podarimo.si objavite fotografije stvari, ki jih več ne potrebujete in ljudem ponudite, da jih brezplačno odpeljejo.

POLAGANJE PLOŠČIC

Ko ste izbrali želeno velikost in vzorec keramičnih ploščic je pogoj za uspešno polaganje le-teh, da so tla ravna, trda in gladka, sicer se bodo ploščice zlomile. Montaža ploščic bo lažja, če boste po tleh vgradili centimeter debele vezane lesene plošče. Preden začnete ploščice lepiti na podlago, s kredo in trikotnikom zarišite linijo, pravokotno na vstopna vrata v prostor. Dobro je, da prvo izvedete t. i. suho polaganje, da vidite, kako ploščice lepše stojijo v prostoru. Ploščice polagajte od vrat proti nasprotni steni in pri tem uporabljajte enak razmik med ploščicami. Preračunajte, kako morate postaviti ploščice, da bodo ob  straneh ležale približno isto obrezane ploščice. Ko končate z lepljenjem, ne pozabite narediti  fug. Ploščice polagajte od tal do stene, še prej pa s svinčnikom in vodnim ravnilom zarišite vodoravno in navpično linijo. Podobno se lotite tudi polaganja stenskih ploščic, kjer pa boste morali golo steno pred nanosom ploščic  premazati z emulzijo za boljši oprijem. Pri polaganju ploščic  boste potrebovali lepilo za ploščice in zobato jekleno lopatico za nanašanje lepila, nož za rezanje ploščic ter fugirno maso.

POLAGANJE LAMINATA ALI PARKETA

Tudi tu je zelo pomembno, da delate na ravni podlagi. Precej enostavnejše kot polaganje parketa je polaganje laminata, ki je debel okoli 7 milimetrov, zato je primernejši za stanovanja. Lahko ga položite kar čez staro talno oblogo in tako prihranite veliko časa. Najprej  boste morali na talno oblogo položiti izolacijsko folijo in nanjo polagati laminat, ki pa ga ne smete položiti tik ob steni, saj se lahko napne. Laminatne plošče se ne lepijo, ampak jih le tesno položite in zaključite z zaključnimi letvami za lepši videz.

S parketom boste imeli nekoliko več dela. Najprej je potrebno izravnati podlago. Vsako deščico morate posebej prilepiti na podlago – za tako pripravljen parket je priporočljivo, da se vsaj 14 dni suši, nato sledi še brušenje in lakiranje. Lahko pa se odločite tudi za nakup že gotovega parketa in s tem prihranite zadnji dve opravili. Če imate doma zdrav parket, je vsekakor boljša rešitev, da ga zgolj pobrusite in polakirate, saj je montaža novega parketa v primerjavi z laminatom dražja, kljub vsemu pa je parket še vedno kvalitetnejši.

Viri: www.gradimo.com/zanimivosti/c38/4495, www.gradimo.com/zanimivosti/c38/4603, www.alpod.si/dobri-nasveti/, www.slonep.net/zakljucna-dela/tla-in-stene/parket, http://zelenik.net/2008/10/sam-svoj-mojster-polaganje-laminata/.

Pravo vprašanje, ki si ga v takem primeru marsikdo zastavi je, kako odreagirati na obnašanje svojega soseda, pa naj bo to v večstanovanjski hiši, v bloku ali pa v kakšni hiši v naselju. Ker smo si ljudje med sabo različni, je jasno, da vsakdo na tovrstni problem odreagira po svoje. Najskrajnejša oblika rešitve spora s svojimi sosedi je verjetno sojenje oziroma tožba na sodišču. A če dobro premislite – je vredno iti tako daleč?

MEDIACIJA

Najenostavnejša in preprosta rešitev je alternativno reševanje sporov, kar pomeni, da vam pri tem pomaga tretja oseba, ki je neodvisna in nevtralna ter uživa zaupanje obeh oseb oziroma strank. Ta način se imenuje mediacija in je najcenejša, hitra in najugodnejša za vse vpletene v spor, tretja oseba, ki spor rešuje pa je mediator. Delo mediatorja opravljajo strokovni delavci z dolgoletno prakso na tem področju, ki so usposobljeni za vodenje postopka mediacije. Mediator se praviloma pogovarja z vsakim udeležencem posebej, udeleženim nato pomaga, da tvorno sodelujejo pri razreševanju skupnih problemov in iskanju rešitev, ki so v njihovo skupno dobro. Mediator praviloma skrbi za enakost vseh udeleženih in za pravilno izvedbo postopka mediacije. Glede vsebine spora med udeleženci se ne opredeljuje. Na pobudo udeležencev mediator lahko svetuje in pomaga iskati rešitve. Vsebina vsake mediacije je strogo zaupne narave, razen če se udeleženci med seboj ne dogovorijo drugače.

HIŠNI RED – TEMELJ DOBRIH ODNOSOV

Mediacija pa je le ena izmed možnosti, s pomočjo katere se lahko rešujejo medsosedski spori. Še vedno je spor najlažje rešiti na sporazumen način in če se le da tako, da ga sosedje rešijo sami med sabo. Res je, da je država zato, da ne bi prihajalo do medsosedskih sporov, poskrbela s predpisi in z uredbo, a le ta prav posebej ne ureja medsosedskih odnosov v večstanovanjskih objektih. Tam si morate pravila igre določiti lastniki sami. V blokih se pravila najpogosteje določijo s pomočjo hišnega reda, ki ga oblikujejo etažni lastniki na zborih, skupku teh pravil pa pravimo hišni red. Nekih uzakonjenih pravil za medsosedske odnose znotraj večstanovanjskih stavb namreč ni. Hišni red se mora po pravilu napisati in objaviti na oglasni deski v bloku (če oglasne deske ni, pa se lahko prilepi na steno), da ga lahko vidijo vsi stanovalci in vsi zunanji obiskovalci, ki prihajajo v blok. Če se hišni red prekrši, je dobro, da stanovalci najprej rešujejo probleme med sabo, če pa se nikakor ne morejo dogovoriti oziroma, če gre za res kakšno težjo kršitev hišnega reda, pa je za to v nadaljnjem postopku pristojna policija.

Morda bo k boljšim medsosedskim odnosom pripomogla tudi zanimivost, da so v raziskavi, ki so jo znanstveniki leta 2010 opravili v Bostonu, ugotovili, da neurejena soseščina in slabi medsosedski odnosi zelo slabo vplivajo na zdravje, še posebej pri ženskah. Omenjene okoliščine namreč pogosto povzročijo srčno-žilne bolezni, ki povečujejo možnost srčnega infarkta. Sproščeno vzdušje med sosedi torej dobro vpliva na počutje posameznika, zato se sporom s sosedi raje izognite, če je to le mogoče.

Viri: www.finance.si/59202/Re%B9evanje-medsosedskih-odnosov-je-v%E8asih-zelo-primitivno, www.svetovalnica.com/klepetalnica/viewtopic.php?t=6379, www.siol.net/svet/zanimivosti/2010/07/slabi_medsosedski_odnosi_slabo_vplivajo_na_zdravje.aspx, www.ksp-ljutomer.si/si/index.php?id=144.