Dom za mlade Družine in pare

Včasih tudi jasni dogovori ne rešijo težav. Ljubezen staršev včasih nima mej in se to izraža v vtikanju v vaše življenje na vseh področjih. Kje so meje? Mnogi starši zavzamejo držo: »Pomagala bova, kolikor je v najini moči, ne bova pa se vtikala v zakon svojih otrok.« Starši potrebujejo mero, kdaj in kako pomagati, na drugi strani ste pa vi, ki se naj bi zavedali, da ne smete prekomerno izkoriščati pomoči staršev. Prizadevanja staršev in vas, ki živite skupaj v istem gospodinjstvu naj bo predvsem v osamosvajanju in da živite v spoštljivih in mirnih odnosih z starši. Pogovarjali smo se zakonskim terapevtom in Janja Frelih Gorjanc, univ. dipl. psihologinjo, specialistko zakonske in družinske terapije iz Inštituta Krog Terapevtski center Kranj.

Zdrave meje – zasebnost

Pomembno je, da imate zasebnost in svojo intimo, v katero imajo drugi vstop le z vašim dovoljenjem. Če se le da, je poleg svoje sobe dobro imeti svojo kopalnico, kuhinjo, po možnosti svoj vhod. Zdravo je, da imate prostor možnost zaklepanja. Ne, ker bi starši »brskali« po stanovanju, pač pa zato, ker to pomeni, da je to zares vajin zasebni prostor, ki ga lahko v mejah možnosti oblikujeta po svoje in je tako zares vajin. Seveda se je dobro o tem dogovoriti že prej kot spreminjati kasneje.

Dogovori so za lepo skupno življenje in medsebojno pomoč potrebni in nujni

Še bolj kot fizične meje so pomembne psihološke razmejitve: dovoljenje staršev, da odrasteta v odrasli osebi in ustvarita družino, ki bo imela svojo družinsko kulturo, morda drugačno od tistih, v katerih sta odraščala. To od staršev zahteva zrelost, užaljenost je znak, da vas starši še niso »spustili«, vidva pa tvegata konflikt, ko poskušata zaživeti po svoje. V primeru konflikta je od vaju tisti, pri katerem starših živita ta, ki mora postaviti meje, drugi ga ob tem podpira. Če so starši dovolj zreli, dogovarjanje ni potrebno, saj bodo vama dali tisti prostor, ki jim pripada, v nasprotnem primeru (oz. na določenih področjih) pa je dogovarjanje celo nujno.

Mnogi pari, ki živijo s starši, ne začnejo z dogovori o medsebojnih odnosih. Vsak par ima svojo izkušnjo. Eni se dogovorijo in temu sledijo, pri drugih življenje samo oblikuje njihove pristope in medsebojna dogovarjanja. Pri dogovorih je potrebna doslednost, upoštevanje dogovorjenega in spoštovanje drug drugega. Dogovori se rodijo iz nekih potreb ali izkušenj. Te morda niso najboljše. Lahko pa ustvarjamo dogovore z jasnim določenim ciljem, da bi preprečili nesoglasja v skupnem bivanju. Redko nekaj pride samo od sebe, vedno je dobro načrtovati in imeti dogovor. Življenje je nam dano, da ga oblikujemo in odgovorno rešujemo.

Vmešavanje v vzgojo otrok

Potrebno je razlikovati med vmešavanjem in pomočjo, podporo. Vmešavanje pomeni, da stari starši želijo, da vzgajate in negujete otroka tako, kot želijo oni. Če niso upoštevani, so užaljeni. Podpora pa pomeni, da starši vama stojijo ob strani z izkušnjami, idejami in nasveti takrat, ko to potrebujete. Na tak način stari starši niso užaljeni, ko naredite kaj »po svoje«, tudi napake.

Otrok je vajin, torej vidva bosta posredovala vrednote otrokom z zgledom, besedo in načinom življenja. Otrok je iz vajinega »testa«. Sprejela sta odgovornost, da sta starša in vzgojitelja. Stari starši in vsi, ki bodo na takšen ali drugačen način vzgajali vajine otroke, so samo vajini pomočniki, niso pa prvi vzgojitelji. Odgovorna mlada starša prevzameta vzgojno nalogo za vsa področja. Starši naj dajo zgled, naj se pogovarjajo o vzgoji, pravilno svetujejo, čustveno duhovno podpirajo mlade družine. S tem bodo največ pomagali.

Plačevanje položnic

Dogovor glede položnic je odvisen od vsake posamične družine, vendar je pomembno, da prispevata svoj delež, saj vama to daje večji občutek samostojnosti in manjše »dolžnosti« do staršev. Pomembno pa je, da dogovor obstaja, če se le da, tudi v pismeni obliki in pravična razdelitev stroškov. Dogovor naj bo jasen in uresničevanje tega dosledno. Škoda bi bilo, da bi denar, ki je dar in sredstvo uničil odnose in povzročal nemir. Naredite vse, da vas bo usklajevanje povezalo in potrdilo že lepe odnose med vami.

Konflikti v medgeneracijski družini

Potreben je pogovor – ne le govorjenje, predvsem je pomembno slišati drugega in vedeti, zakaj tako čuti in misli. Problem je užaljenost oz. nepripravljenost na pogovor s katerekoli strani. Takrat je potrebno kljub oviram ravnati, kot presodimo, da je najbolje. Samo izogibanje konfliktom ni rešitev. Edina pot, da rešujemo medgeneracijske napetosti, je pogovor. Potrebno se je ustaviti, pogledati, kaj je vzrok napetosti in razčleniti, kaj lahko storimo, da se to ne bo več zgodilo ali ponovilo. Vse to se lahko zgodi samo po dobrem pogovoru in ko se čustva umirijo. Potrebno je dobro poslušati, slišati, se vživeti drug v drugega in imeti pred očmi spoštovanje in sprejemanje ljudi in generacij kljub različnostim.

Prednosti in slabosti življenja v domovanju z več generacijami

Prednosti so vedno tam, kjer je zdrava komunikacija in sprejemanje drug drugega kljub napakam ter medgeneracijska vsestranska obogatitev – duhovna, izkustvena, vrednote, starejši dajejo mlajšim in obratno. Če si pustimo učiti se drug od drugega (tudi stari od mladih), nam to daje možnost rasti in bolj polnega življenja. Mladi se tako lahko učijo na izkušnjah starejših, starejši pa od mladih lahko dobijo svež, nov pogled na stare stvari in naredijo nov korak naprej. Tam lahko stari starši uživajo ob mladih, njihovi energiji, drugačnih navadah, odločitvah in tudi napakah, so ovrednoteni kot svetovalci in dopuščajo mladim njihov svet. Mladi pa se lahko ob starejših obogatijo za kakšno izkušnjo, ki je ne upoštevajo nujno in nimajo slabe vesti, ko naredijo napako kljub temu, da »so mi povedali«. Odraščanje otrok z starejšimi pomaga otrokom, da vidijo celostno podobo življenja, vse stopnje življenja. Izkušnje kažejo, da so otroci, ki so odraščali z starimi starši in ostalimi člani razširjene družine, imeli bolj razvit čut za bližnjega in tudi večje sposobnosti sprejemanja in komuniciranja z ljudmi

Kjer pa »normalnega« odnosa ni možno vzpostaviti, skupno življenje postane bolj breme kot veselje. Tudi pomoč, ki jo kljub nesoglasjem mladi (in stari) dobijo, ne odtehta bremena, ki ga morajo prenašati, ko živijo skupaj: »Lažje je, če vse narediva sama, kot da prenašava očitke in krive poglede …« In to je ena od slabosti – možnost sporov in nerazumevanja, napetosti. V nekaterih družinah mladi nikoli ne odrastejo in jim starejši ne dopustijo odraščati v samostojne mlade starše.

Vsebina: Mojca Buh

Ti je ta članek všeč?

100%

Tweet

Sorodni članki